NI VSE KAR JE NARAVNO TUDI ZDRAVILNO: TVEGANJE ZASTRUPITVE POVEZANE Z POBIRANJEM SPONTANIH ZELIŠČ ZA UPORABO V KUHINJI
Sclopìt, ardielùt, urticjon, confenon, radicèla, rusculins, barbe di bec, pêl di mus, radic di mont…
To so samo nekatera divja zelišča, ki so bila v bližnji preteklosti pomemben vir prehrane naših starih staršev in prednikov.
Tako kot v mnogih drugih krajih Italije, pobiranje spontanih zelišč za uporabo v kuhinji, je namreč zelo razširjena navada v Furlaniji Julijski krajini. Od odmrznitve do pozne pomladi so ženske in otroci preživeli veliko časa pri iskanju komaj prikazanih popkov in sadik. Sposobnost prepoznavanja in razlikovanja vrst užitnih trav, je bil sestavni del ljudske kulturne dediščine in se je prenašala iz roda v rod.
Z leti so industrializacija, ekonomsko blagostanje, povečanje količine in kakovosti storitev zagotovo privedli do izboljšanja življenjskih razmer. Vendar je to tudi povzročilo hude posledice, ki so pogosto podcenjene, med katerimi je neprimerno izkoriščanje zemlje in naravnih virov ter izguba stoletnih običajev, navad in tradicije. Pravzaprav je malo oseb, katere dandanes znajo prepoznati rastline, ki rastejo na našem podeželju in v naših gozdovih, ki so se nekoč aktivno iskale in pobirale.
Pobiranje divjih zelišč, jagod, sadežev in gob v tišini gozda ali sredi cvetočih travnikov predstavlja lep občutek ter zdravo vadbo na prostem. Tudi doma, preoblikovanje pobranega v okusne jedi, omogoča ponovno vrnitev v “naravo”. Vsekakor pa iskanje teh lepih občutkov, improvizirane pobiralce zelišč in rastlin, lahko izpostavi zelo visokemu tveganju, in zaradi napačnih informacij in slabih izkušenj plačajo visoko ceno, z včasih usodno zastrupitvijo.
Pomislimo na nekatere nedavne dogodke iz kronike: sedemdesetletna zakonca, ki sta umrla zaradi užitja rižote s strupenim cvetom (Colchicum autumnale), katerega so zamenjali za divjega žafrana (Crocus sativus) ali družina, ki je pristala v bolnišnici zaradi užitja špinače, katera je po pomoti vsebovala strupeno travo, mandrake.
Da bi povečali ozaveščenost prebivalstvo o tveganju, povezanim z zaužitjem kontaminiranih živil ali vsebnostjo naravnih toksinov, ki so lahko zelo nevarni za zdravje ljudi, Centro Antiveleni di Milano (Center za zastrupitve Milano), ATS Brianza in l’IZSLER, v sodelovanju z Ministrstvom za za zdravje, dežela Lombardija in bolnišnica Niguarda, so v letu 2016 objavile vodnik z naslovom “Le intossicazioni alimentari da tossine naturali: guida al riconoscimento e alla prevenzione“ (Zastrupitve s hrano iz naravnih toksinov: vodnik za prepoznavanje in preventivo). (vzeto iz: http://www.salute.gov.it/imgs/C_17_pubblicazioni_2537_allegato.pdf).
Ta publikacija pojasnjuje katera živila v naravi so lahko škodljiva za zdravje (rastline, gobe, ribe, itd.) in nudi nasvete kako ravnati v primeru zastrupitve.
Jeseni 2017 je tudi CeIRSA – Centro interdipartimentale per la ricerca sulla sicurezza alimentare della Regione Piemonte (Medresorski center za raziskovanje varnosti preskrbe s hrano dežele Piemonte) – objavil na spletu zanimivo informacijsko brošuro o zastrupitvah s hrano, ki jih povzročajo toksini v rastlinah (vzeto iz: http://www.ceirsa.org/leggitutto.php?idrif=812).
S pomočjo in sklicevanjem na zgoraj navedene priročnike, navajamo nekaj kratkih nasvetov, kako prepoznati nekatere med najbolj iskanimi in uporabljenimi rastlinami v tradicionalni furlanski kuhinji, kako prepoznati užitne rastline in jih ne zamenjati za nekatere najbolj nevarne ter kako ravnati v primeru suma na zastrupitev.
Upoštevajte, da je ta dokument enostaven ilustriran priročnik in da je samo botanično prepoznanje s strani strokovnjaka temeljno in nepogrešljivo za pravilno ocenitev toksikološkega tveganja v primerih zaužitja neznanih rastlin. Zato ne improvizirajte z nabiranjem zelišč brez da jih popolnoma poznate, da se prepreči zaužitje strupenih vrst, ki so včasih smrtonosne, in imajo zelo podoben videz tistim užitnim. Priporočamo, da se približate aktivnosti pobiranja divjih zelišč z obiskovanjem posebnih tečajev na tem področju, po možnosti s praktičnimi ekskurzijami in se na začetku omejite k prepoznanju nekaj vrst naenkrat.
PREPOZNATI NAJBOLJ ISKANE IN UPORABLJENE VRSTE V TRADICIONALNI FURLANSKI KUHINJI.
Spodaj so navedena nekatera najbolj iskana in cenjena spontana zelišča, ki so značilna za furlansko kuhinjo. Izkoriščamo to priložnost, da vas spomnimo, da za preprečitev vsesplošnega pobiranje teh zelišč je v Furlaniji Julijski krajini bil sprejet deželni zakon (D.Z. št. 9 z dne 23. aprila 2007, s spremembami), kateri določa obdobje in količino pobiranja glede na vrsto. Pomembno je, da k naravi pristopimo s globokim spoštovanjem, tako da lahko bodoče generacije spoznajo in cenijo njene darove.
Na vrh straniLepnica (Silene vulgaris)
Majhna zelnata trajnica, ki je v nekaterih območjih znana kot sclopìt (pokalica), zaradi hrupa, ki nastane z mečkanjem cveta v rokah, medtem ko jo v drugih območjih imenujejo grisolò, grisulò, grisu, grisel, zaradi srebrne barve listov. Užitni del rastline so bazalni listi, katere je treba pobrati pred obdobjem cvetenja, saj so starejši bolj žilavi. Ta rastlina je zelo znana in cenjena že od antičnih časov, zaradi dobrega, sladkega in delikatnega okusa, in je zato primerna za različne namene v kuhinji. Uporablja se lahko za pripravo omlete, rižote ali mineštre in se jo lahko uporablja tudi surovo v solati.
Na vrh strani
Motovilec (Valerianella locusta)
je užitna rastlina, katera se danes prideluje v velikem obsegu. V Furlaniji se imenuje ardielùt, argelùt, argjelut, lardielùt. Intenzivnost arome in teksture listov gojenih rastlin niso primerljive z vrstami, ki rastejo spontano.
Na vrh straniRegrad (Taraxacum officinale)
je zelnata rastlina, ki je povsod poznana pod imeni radicèla, ridicèla, pissecìan, lidrichesse. Vsi deli rastline so užitni in dobri. Mlade surove liste lahko dodamo mešani solati. Mlade cele sadike in bazalne rozete se običajno jedo kuhane in začinjene z ekstra deviškim olivnim oljem ali dušene z ocvrto slanino ali panceto. Z nedozorelimi cvetličnimi popki se pripravlja “furlanske kapre - capperi friulani”, oparjene v kisu in konzervirane v olju. Cvetove lahko pripravimo v testu in ocvremo ali pa za pripravo pijače podobne vinu verduzzo.
Na vrh straniVelika kopriva (Urtica dioica)
je široko razširjena rastlina, ki se nahaja ob živi meji, na poljskih poteh, v bližini hiš, predvsem v senčnih predelih. Ima dlake, ki ob dotiku izločijo tekočino, katera povzroči skelenje in srbež človeku in živalim, zato se imenuje urtie, urtia. Poganjki in mladi listi se pobirajo spomladi, pred cvetenjem in kuhanje uniči žgoče dlake. Ima močan in odločilen okus ter se uporablja za pripravo okusnih minešter, omlet in rižot.
Na vrh straniPoljski mak (Papaver rhoeas)
letna zelnata rastlina, ki je zelo razširjena v nižinah, raste ob robu cest in železnic ter na obdelanih površinah. V Furlaniji se pobirajo šopi listov, kateri se spomladi razvijejo okoli korenin, ko je rastlina še majhna in daleč od cvetenja. Ponavadi se zaužije kot kuhano prilogo in nato praženo v ponvi, znano pod imenom “confenòns”, a prav tako je okusna pri pripravi omlete, mineštre in rižote. Listi mladih rastlin, katere še niso oddale stebla cvetov, so odlični tudi surovi v solati.
Na vrh straniDivja špinača ali Buon Enrico (Chenopodium bonus Henricus)
zelo pogosta dvoletna zelnata rastlina, ki raste predvsem na vlažnih, z dušikom bogatih tleh. Najdemo jo na travnikih, na gorskih pašnikih, blizu planšarij. V furlanščini jo poznamo pod imeni pêl di mus, scùntic, jerbo da’ farino, gàsala, gàzala. V kuhinji se predvsem uporabljajo bolj mladi in mehki bazalni listi, katere lahko skuhamo in začinimo kot špinačo ali uporabimo pri pripravi okusnih polnil ali omlet.
Na vrh straniGorski radič (Cicerbita alpina)
verjetno je ena od najbolj znanih in cenjenih rastlin v vzhodnem alpskem predelu, zlasti Karnijskih Alp. V furlanščini jo poznamo kot latisùl salvadi, radichesse di mont, lidrìc di mont, radìc di mont, radìc dal ors. Pobira se predvsem mlade poganjke, preden preveč zrastejo, drugače so zaradi zelo grenkega okusa neuporabni (v maju sta samo dva ali trije tedni ugodni za pobiranje). Poganjke se lahko zaužije bodisi surove bodisi kuhane, skupaj s prekajenim mesom ali zadimljeno skuto za pripravo okusnih predjedi, katere se uporablja pri rižotah in omletah ali se jih konzervira v olju po predhodnem praženju v vodi in kisu.
Na vrh straniČemaz ali gozdni česenj (Allium ursinum)
zelnata rastlina, čebulasta, spontana, trajnica in užitna. V Furlaniji je znana pod imenom sàlvadi. Spomladi v podrastju lahko ustvari široke travnate preproge, katerih vonj je tako močna, da je tradicionalno rečeno, da zbudi medvede iz zimskega spanja. Listi so podolgovati in precej široki, lepe bleščeče zelene barve. Cvetovi so beli, zbrani v dežnik na vrhu peclja. V kuhinji se lahko uporablja na isti način kot običajen česen ali pa se lahko uporabijo sveži listi za omlete, rižote ali okusne omake.
Na vrh straniHmelj (Humulus lupulus)
hmelj je rastlina, ki raste spontano vzdolž vodotokov in na robu gozdov, bodisi v nižini kot v gorah. Mladi poganjki rastline, ponavadi znane glede na območje pod imeni urtizzòn, urticjon ali bruscandui, se pobirajo spomladi (od marca do maja) in se uporabljajo kot sestavina za pripravo rižote, omlete ali mineštre.
Na vrh straniLobodika (Ruscus aculeatus)
grmičasta zimzelena rastlina, razširjena predvsem na hribovitem in gozdnem predelu. Poganjke se pobira v obdobju med marcem in majem, v furlanščini se imenuje ruscolin, sparc di ruscli ali sparesi de rust, ter se jih uživa v kuhinji kot beluše, kuhane se uporablja kot priloga k trdo kuhanim jajcem, ali se uporablja v rižotah in omletah. Poganjke se lahko tudi uporablja za aromo žgane pijače.
Na vrh straniNavadno kresničevje ali kozja brada (Aruncus dioicus)
robustna zelnata rastlina, trajnica, visoka do 2 metrov, z dišečimi cvetovi. Raste predvsem v vlažnih, svežih podgorskih gozdovih, v ne preveč sončnih predelih. V furlanščini je znana kot barbe di bec ali penàc. Mladi poganjki imajo rdečkasto barvo in rastejo ob vznožju rastlin, so z lahkoto prepoznavni zaradi ostankov cvetenja prejšnjega leta na vrhu rastline v obliki grozda. Mladi poganjki, če so pobrani pravočasno (do aprila), so posebno primerni za pripravo omlete, mineštre, rižote ali za konzerviranje v olju.
Na vrh straniOstrolistni beluš (Asparagus acutifolius)
grmičevje, zimzelena trajnica, ki je zelo razširjena na Krasu in v obmorskih območjih. Užitni del so mladi poganjki ali brsti (sparc salvadi), kateri se običajno kuhajo in se zaužijejo z trdo kuhanim jajcem ali se uporabljajo za rižote in omlete.
Na vrh straniPET SMRTONOSNIH NAPAK: KADAR LAHKO IMA ZAMENJAVA RASTLIN USODEN KONEC
Kot smo že omenili mnogo užitnih rastlin je podobnih ali se jih lahko zamenja s strupenimi ali toksičnimi rastlinami. Preden se naučite prepoznati užitna zelišča, jagode in rastline, se je dobro naučiti prepoznati tiste rastline, katere odvisno od okoliščin, stopnje razvoja, neprimerne uporabe ali količine zaužitje, so lahko toksične ali celo smrtonosne v nekaterih primerih.
Na vrh straniPreobjeda zamenjana za gorski radič
Preobjeda (Aconitum napellus) je rastlina trajnica, zelo razširjena v gorskem predelu Alp. Preobjedo se z lahkoto prepozna po zelo zarezanih listih in po tipični perjanici iz modro-vijoličastih ali rumenih cvetov, ampak neizkušeno oko jo lahko zamenja z gorskim radičem (Cicerbita alpina).
Preobjeda je ena najbolj toksičnih rastlin italijanske flore: vsi deli rastline vsebujejo toksične alkaloide, kateri delujejo na gastrointestinalni, kardiovaskularni ter centralni in periferični živčni sistem.
Nenamerno zaužitje aconitine pod 6 mg zadostuje za povzročitev smrti odraslega človeka. Zastrupitev je zelo hitra in se pokaže s kombinacijo kardiovaskularnih simptomov (palpitacija, težave pri dihanju, hipotenzija, bradikardija, tahikardija, ventrikularna aritmija, pljučni edem), gastrointestinalnih simptomov (slabost, bruhanje, oblino slinjenje, abdominalne bolečine, driska) in senzoričnih in motoričnih motenj (pojav srbenja in mravljinčenja, ki se širi od ust po celem obrazu ter od konice prstov napreduje po okončinah, s težnjo po razširitvi na celotno telo do popolnega omrtvičenja, otopitve občutljivosti čutil, psiho-motorične vznemirjenosti, smrti zaradi dihalne paralize).
Do pojava srbeža in lažje zastrupitve lahko pride že samo ob dotiku rastline, ker se aktivne sestavine lahko absorbirajo tudi skozi kožo.
Poročali so tudi o primerih zastrupitve živine, vsekakor pa se živali na splošno naučijo izbirati in se izogibati uživanju toksičnih rastlin.
Na vrh straniJesenski podlesek zamenjan za pravi žafran ali čemaž
Podlesek ali divji žafran (Colchicum autumnale) je travnata, strupena, jesenska rastlina, katera ima roza-vijolične cvetove. Za razliko od užitnega pravega žafrana (Crocus sativus), rastline iz družine iridijev, spada podlesek k družini lilij, je strupen in vsebuje alkaloid kolhicin.
Vijolična barva obeh cvetov lahko privede k zamenjavi rastlin, vsekakor pravi žafran ne raste skoraj nikoli v severni Italiji in ima tri prašnike ali stigme, medtem ko podlesek jih ima šest.
Kolhicin, ki je prisoten v podlesku, v farmakoloških odmerkih deluje protivnetno, vendar če zaužijemo rastlino po pomoti lahko privede do hudih zastrupitev s smrtnim izidom, če ni pravočasno prepoznana. Med simptome, ki jih povzroča ta alkaloid vključujemo skelenje ust, slabost, bruhanje, krvavo drisko, zvišanje srčnega utripa in bolečine v prsih. Prvi simptomi se pojavijo že zgodaj, 2-5 ur po zaužitja rastline, medtem ko po 24 urah se pojavi zvišana telesna temperatura in odpoved jeter ter ledvic.
Na vrh straniListi Jesenskega podleska zamenjani za čemaž
Spomladi je nujno potrebno biti pozoren, da se izogne napaki zamenjave listov podleska ali divjega žafrana z listi čemaža. Listi čemaža, poleg tega, da jih zaznamuje močan vonj po česnu, so pecljati in rastejo iz tal posamezno s tankim pecljem, ki se jasno razlikuje od listov eliptične oblike. Listi podleska so pritrjeni, rastejo direktno iz gomolja brez peclja, imajo suličasto obliko in so brez vonja. Čemaž se lahko tudi zamenja z listi šmarnice (Convallaria majalis): ti so suličaste oblike, brez cvetnega stebla in se širijo direktno iz osrednjega stebla rastline, vzdolž njene višine. Listi šmarnice imajo visoko vsebino glikozidov, ki delujejo kardiotonično; zastrupitev zaradi zaužitja teh listov se kaže z trebušnimi bolečinami, slabostjo, bruhanjem, srčnimi motnjami, ki če niso čim prej zdravljeni, lahko napredujejo do kome in smrti.
Na vrh straniMandragora zamenjana za borago
Mandragora (Mandragora autumnalis)
je rastlina trajnica, spada pod družino Solanceae, katere koren doseže veliko dimenzijo (do 60 centimetrov in več) ter ima značilno razvejano in antropomorfno obliko. Listi so intenzivne zelene barve, malo podobni blitvi z valovitim robom in z zelo ojačenim centralnim ožiljem ter so tako razvrščeni, da oblikujejo centralno rozeto iz katere se v jeseni oblikujejo lijakasti cvetovi z petimi režnji intenzivne in svetlo modro vijolično barvo. Cvetenje je zelo dolgo in traja skozi celo zimo. Plodovi so jajčaste rumeno oranžne jagode, ki so velike od 2 do 4 centimetre.
V preteklosti so mandragori pripisovali veliko magičnih lastnosti in je v ljudski tradiciji še vedno poznana kot “zelišče čarovnic -erba delle streghe”, ki se je uporabljalo za pomiritev, kot anestetik, afrodiziak in halucinogen.
Toksičnost mandragora je posledica vsebnosti alkaloidov tropana. Med temi so glavni L-hiosiamin, atropin in skopolamin. Ti alkaloidi so toksični za različne organe in sisteme (centralni živčni sistem, gastrointestinalni sistem, kardiovaskularni sistem, itd...). Simptomi zastrupitve z mandragoro so suha usta, zamegljen vid, povišanje telesne temperature in srčnega utripa, zaspanost, vrtoglavica, glavobol, zmedenost, delirij in halucinacije. V hudih primerih lahko zaužitje mandragore privede do kome in celo do smrti.
Zato je potrebna velika previdnost, da ne pride do zamenjave mandragore z borago (Borago officinalis), travnato užitno rastlino, ki se uporablja za pripravo minešter, omlet, rižot in polnjenih raviolov. Boraga je razvejana rastlina, z debelim in kosmatim steblom, katera lahko doseže 50 centimetrov višine. Njeni listi so trdi, ovalni, temno zelene barve, z valovitimi robovi ter so prekriti z gostimi dlakami. Cvetovi, vijolično –modre barve, so majhni, razporejeni v grozde in v obliki zvezde.
Na vrh straniVolčja češnja zamenjana za borovnico
Volčja češnja (Atropa belladonna) je najbolj slavna in znana kot “zelišče čarovnic”: halucinacije in psihomotorične motnje (stereotipsko plesno gibanje, smeh, vreščanje in občutek lebdenja), občutek satanskega obreda čarovniških sabatov, so bili rezultat zaužitja volčje češnje.
Ime te rastline se jasno sklicuje na Atropo, eno od sojenic iz grške mitologije, ki je bila zadolžena za prerez niti življenja, zato da se spomnimo, kako je lahko zaužitje te rastline usodno. Epitet beladona izhaja iz kozmetične uporabe pri ženskah v renesansi: sok jagod se je uporabljal za izboljšanje barve na obrazu in za poudarek in sijaj oči (učinek znan pod terminom midriaza, ki ga pripisujemo aktivnemu principu atropina, ki je bil izoliran iz rastline v novejšem obdobju).
Zastrupitev z beladono povzroča razdražljivo in halucinogeno prvo fazo, kateri sledijo klasični simptomi mahastega zastrupljenja: dilatacija zenic, suha usta, pordelost kože, kardiovaskularne motnje in na koncu dihalna paraliza. Toksični učinki beladone so posledica prisotnosti tropanskih alkaloidov (atropin, skopolamin, hiosciamin), ki se sintetizirajo v koreninah in potem prenesejo po celotni rastlini, predvsem v sadeže in semena, kot je značilno za mnogo rastlin, ki pripadajo družini Razhudnikovk.
Rastlina volčje češnje ima močno in razvejano steblo ter dosega višino med 70 in 150 cm. Listi so dolgi 15 cm in imajo suličasto obliko. Cvetovi so majhni in imajo vijoličasto barvo ter obliko keliha. Sadež je črna, bleščeča jagoda, z mnogimi semeni in obkrožena z kelihom v obliki zvezde. Največ se z beladono zastrupijo otroci, ker ne prepoznajo rastline in jo zamenjajo za bolj obče sadeže. K povečanju verjetnosti zaužitja, pripomore tudi dejstvo, presenetljivo za sadeže, ki vsebujejo alkaloide, da nima izrazito grenkega okusa.
Rastlina borovnic (Vaccinum myrtillus) je majhen grm z listnatimi listi, ki se širi bolj horizontalno kot vertikalno, ter doseže maksimalno višino med 20 in 60 cm, katerega označuje zelo počasna rast. Sadež borovnice ima kroglaste, mesnate in sočne jagode, modro-vijolične barve, ki se nagiba v črno. Notranje sadno meso je svetlo, ima prijeten, nekoliko kiselkast okus.
Sadež borovnice ne smemo pomešati, poleg z volčjo češnjo, z volčjo jagodo, imenovano tudi “lisičje grozdje” (Paris quadrifolia), tipična rastlina vlažne podrasti, ki jo označujejo štirje ovalni listi združeni v obliko ravne zvezde na vrhu stebla dolgega 20-30 cm. Na sredini štirih listov se najprej pojavi cvet, potem sadež: črno-plava jagoda s premerom približno enega cm, ki je podobna veliki jagodi grozdja, po kateri je dobila ime. Vsa rastlina je strupena in vsebuje različne toksične substance (med katerimi so paridino in paristifino), ki pri zaužitju jagod povzroča resne in boleče simptome, kot so želodčna bolečina, kolike in tesnoba.
Na vrh straniBela čmerika zamenjana za encijan
Čmerika (Veratrum album) je trajna rastlina visoka do 150 cm, s kratkim in mesnatim korenjem. Vsa rastlina, zlasti pa korenika, je strupena, tako za ljudi kot za živali, ki se pasejo, zaradi visoke količine toksičnih alkaloidov (protoveratrina, protoveratridina, germerin, jervin, pseudojervin, rubijervin), smole in kelidonske kisline. Do zastrupitve s čmeriko pri človeku pride predvsem zaradi uporabe domačih likerjev, ki so pripravljeni z njeno korenino, namesto s korenino encijana (Gentiana lutea).
Podobnost med dvema rastlinama je izjemna in možnost zamenjave povečuje dejstvo, da imata rastlini isti habitat in rasteta na travnikih in gorskih pašnikih med 1000 in 2000 metrov nadmorske višine. Za razlikovanje je predvsem potrebno opazovati razporeditev listov na deblu: pri čmeriki so naključno razporejeni (to je na različnih ravneh na obeh straneh), medtem ko pri encijanu so izmenični (oziroma so vključeni na deblo po dve in dve, na istem nivoju, ena nasproti drugi). Poleg tega čmerika ima zelene ali belkaste cvetove, medtem ko encijan ima rumene črnkasto pikčaste cvetove. Tveganje, da se pomeša rastlini se poviša jeseni, primeren trenutek za pobiranje korenin, ko rastline so že ovenele: v tem primeru je potrebno opazovati korenine, ki pri čmeriki so čopaste, kratke in tanke, medtem ko pri encijanu so dolge svetlo rumene barve, cilindrične oblike.
Glavni simptomi zastrupitve s čmeriko so pekoča bolečina v ustih in grlu, težave pri požiranju in dihanju, močno slinjenje, slabost, bruhanje, kolike, vrtoglavica, glavobol, pomanjkanje energije. V najbolj hudih primerih upočasnjuje utrip, ki postane vedno bolj šibek, in na koncu dihalna paraliza. Smrt običajno nastopi v teku dvanajstih ur.
Na vrh straniKAKO RAVNATI V PRIMERU SUMA NA ZASTRUPITEV
V primeru suma na zastrupitev s spontanimi strupenimi rastlinami se je potrebno izogniti nepremišljenim manevrom ali ne pravilnemu vedenju, ki lahko preoblikujejo akutno zastrupitev, enostavno razrešljivo, če jo prepoznamo hitro in primerno, v tragedijo z usodnim rezultatom.
Spodaj je naveden shematičen opis kaj narediti in kaj ne narediti v primeru suma na zastrupitev.
Kaj ne narediti:
- Ne zaupajte tako imenovanim izkušenim osebam, ki se ponujajo za prepoznavo rastlin: identifikacija z botaničnim imenom zaužite rastline je bistvena za pravilno ocenitev toksikološkega tveganja v primeru zaužitja strupene rastline. V slučaju dvoma za divje rastline se obrnite na botaničnega strokovnjaka.
- Ne izzivajte bruhanja: povzročitev bruhanja za izločitev zaužite rastline je lahko zelo nevarno, ker delci listov ali sadežev lahko privedejo do zadušitve ali rastline, ki vsebujejo dražila povzročijo poslabšanje ran zaradi dvojnega kontakta s sluznico.
- Ne pijte mleka: ljudsko prepričanje je, da je mleko univerzalen protistrup in da lahko inaktivira vse toksične substance. To ni res! Nasprotno, v primeru toksičnih substanc, ki se topijo v maščobah, uživanje mleka pospešuje absorpcijo in s tem napredovanje zastrupitve.
- Ne čakajte do pojava simptomov, če sumite na zaužitje toksične rastline: med trenutkom zaužitja in prikazom prvih simptomov ponavadi mine določen čas in če izkoristimo ta interval, se lahko izognemo najbolj hudim posledicam. Če sumimo, da smo zaužili neznano ali toksično rastlino, ali se pojavijo prvi simptomi tudi kot posledica zaužitja rastline za katero smo mislili, da je užitna, ne čakajte, ampak ukrepajte takoj, tako da greste v bolnišnico in/ali telefonirate na center za nadzor zastrupitev.
Kaj narediti:
- Takoj pokličite center za nadzor zastrupitev: Če sumite, da ste zaužili nevarno rastlino, takoj pokličite center za nadzor zastrupitev. Na primer Center za nadzor zastrupitev - Centro Antiveleni (CAV) v Milanu deluje 24 ur na dan, 365 dni v letu, telefonska številka 02-66101029. Če ne poznate znanstvenega imena rastline, jo slikajte in pošljite fotografijo preko SMS-a, MMS-a ali e-mail na CAV, ki bo poskrbel za prepoznanje.
- Vzemite aktivno oglje: zaužitje aktivnega oglja lahko prepreči absorbiranje toksičnih učinkovin, ki so lahko prisotne v rastlini. Hranjenje aktivnega oglja v prahu doma je lahko v pomoč. Vsekakor se je pred zaužitjem potrebno posvetovati z CAV.
- Čim prej pojdite na Prvo pomoč: če je možno prinesite en ali več delov zaužite rastline in/ali fotografijo na najbližjo Prvo pomoč. Če pride do bruhanja, shranite izbruhano vsebino in jo prinesite na Prvo pomoč.
stampa